DI Kranjska Gora: Pohod skozi Škratovo deželo

Današnjo aktivnost članov DI Kranjska Gora bi lahko začel nekako takole, kot sem nekje prebral. Najprej zboli duša in nas opomni, da se moramo potruditi, da ne zboli še telo. Nadaljujem pa v stilu pravljičarja, ki piše samo resnične pravljice. Naša Zgornjesavska dolina je enako lepa kot dežela iz pravljice. Tudi prebivalci, teh je v desetih vaseh nekje 5.500 so nekako pravljično razpoloženi, da se lahko v soboto in nedeljo z našimi gosti povečamo na nekje 15.000 tisoč. Vse vasi so locirane v zdravilnem planinskem podnebju, s povprečno poletno 21°C ter zimsko 4°C temperaturo, vsi pa živimo povprečno nekje na 760 m nad morjem, stoletni škratje niso prav nobena redkost.

Če nadaljujem z naslovom, vem vsi ste ža slišali za škratovo deželo, ne veste pa kje je? No tu nastopim jaz in vam opišem, kje se nahaja ena najlepših vasi v katero spada tudi škratova dežela. Ja že slišim vas, kdo pa si ti, da lahko trdiš, da veš kje jeta opevana škratova dežela. Jaz sem velik podškrat, zato vem vse o tej bajeslavni deželici, ki ima na vzhodu za sosedo vas Dovje s Triglavskimi pravljicami, ob katerih se boste od srca nasmejali prigodam prikupnega pastirčka Gregca, ki mi jih je zaupal ovčar Rodar. Spoznali boste tudi zeliščarico Žilijevo Anco, ki zna menda celo pregnati uroke, in osivelega puščavnika Sabljico, ki mu ne zmanjka pripovednih dogodivščin. Na zahodu pa je naš sosed vas Kranjska Gora, kjer na južni strani vasi pod goro Prisank živi Kekec z ovčarjem Volkcem z Mojco, Kosobrinom in Brencelnjem ter »hudobnima« Be'dancem in Pehto v Kekčevi deželi.

Člani DI Kranjska Gora so si za današnji pohod izbrali eno lepših sprehajalnih poti pod severnimi obronki Julijskih Alp. Steza nas vodi iz Martuljka (Rut po naše) nekaj čas ob hudourniškem potoku Martuljek do prvega prelivnega praga, nato pa po desnem bregu do reke Save in naprej do Belega potoka, katerega zaradi visoke vode nismo mogli prečiti, zato smo se po isti poti vrnili v vas.

Martuljek je vas, h kateri spada tudi škratova dežela. To je vas po kateri je dobila ime ena najlepših gorskih skupin v Julijskih Alpah - Martuljkova skupina. Tu pod to skupino obiskovalci slišijo šumenje številnih slapov, s katerimi je prepreden svet pod Špikovo skupino, kjer živi številna družina škratov. V deželo škratov vodi zanimiva in na čase skrivnostna pot. Škratje so ves čas tu in vse, ki pridejo v njihovo deželo skrivno opozarjajo na škratovino. Pohodniki morajo biti ves čas v pozoru, da jih škratje vsak trenutek ne presenetijo s svojimi vragolijami.

Za vse pohodnike velja pravilo, da hodimo tiho in previdno, da kakšnega škrata ne presenetimo, da ne zaidemo iz označenih poti, ker se lahko ponesrečimo, da nas ni potrebno z gorsko škratovo reševalno službo reševati. Pri ličnem škratovem bivaku smo srečali škrata strica Zapreda, ki pase svoje ovce na planini Zapred. Povedal nam je, da mu hudobni črni škratje kar naprej nagajajo in plašijo njegove ovce, da jih mora kar naprej iskati po planini. Planina pa je zelo velika in nevarna s polno prepadov. Na Kopišu nas je pozdravil škrat Oglarček in nam mahal z oglarske kope, kjer žge oglje za svoje škratove kovače in za piknike gostov, kateri obiščejo škratovino. Ko smo hodili po potki skozi gozd, nam je od daleč mahala škratovka Ponca, ki ima svoj dom na vrhu gore Ponca in nas vabila k sebi. Ker je mala navihanka polna zvijač, bi rada, da ji sledimo proti vrhu gore in bi se nam kasneje rogala in posmehovala, ker brez prave opreme se ne bi mogli vrniti v dolino. Mi smo ji samo pokazali, da nas ni premamila njena lepa gora, zato je jezna stekla na vrh gore. Pri slapu Mokra peč nas je od daleč pozdravil škrat Vodnar, ta ima nalogo, da skrbi, da je v slapu in pod Špikom vedno dovolj vode, da ljudje lahko poslušamo šumenje padajočih kapljic vode, ki s svojim žuborenjem zelo dobro de človeški duši. Ves čas nas je spremljalo cingljanje zvončkov, za kar je skrbel škrat Muzikant, ki pase velike črede govedi v planini. Čisto na koncu poti je nam prišel nasproti iz gozda škrat Zeliščar, precej podoben sosedi Pehti. Nosil je polno košaro z zelišči, nam jih razkazal in povedal imena posameznih zelišč, ki rastejo v škratovini, in tudizakaj se uporabljajo. Pokazal nam je tudi rožo Zlati čeveljček, ki raste samo še v škratovi deželi. Vsi smo ga napeto poslušali in opazovali. Zanimiva je bila njegova obleka je bila čisto naravna in iz zelišč, lepa kot narava v škratovini pod Špikovo skupino. Pokrivalo je imel narejeno iz mahu in s korenino privezanega, da mu ga veter ne odpihne, noge pa bose, kot je dejal, da hodi bos kjer je zemlja žegnana že na cvetno nedeljo.

V uvodu sem že zapisal misel; Najprej zboli duša in nas opomni, da se moramo potruditi, da ne zboli še telo. Današnji pohod skozi škratovo deželo je verjetno nam vsem 36 pomagal, da se je ozdravila duša in okrepilo telo. Kajti med pohodom se je vsem duša sprostila in svobodno plavala po naravi, ki je ponujala nepregledno množico naravnih lepot. Vsaj v času pohoda nekje štiri ure, pa se je tudi telo močno preznojilo, naužilo čistega zraka, miru in tišine katera nas je spremljala na poti daleč stran od ponorelega prometa in hrupa, ki ga povzročamo s svojo dejavnostjo doma.

Po vrnitvi na izhodišče smo se odpeljali v Kranjsko Goro, predmestje Kekčeve dežele, v gostilno Martin, kjer je potekal drugi del, to je družabno srečanje pohoda. Začeli smo ga z okusno domačo malico in jo zalivali s sokovi z vinom, ki je imel nekaj škratovega v sebi. Med klepetom se je marsikaj slišalo. Marsikdo se je malo potožil in izlil svoj gnev, kar nam teži dušo, takrat ko smo sami doma in vse prevečkrat prepuščeni samoti in tuhtanju, kar je za dušo in telo zelo slabo. Zato taki trenutki druženja vračajo človeku samozavest, mu povrnejo samozaupanje in kdor hoče lahko vidi, da imajo vsi nekaj takih in takih problemov in da ni nihče in sam nobena izjema.

Ko takole opazujem sočlane in lahko rečem kar prijatelje, se mi nemalokrat prikrade misel, da kako malo človek potrebuje za svojo srečo. Pa zato ni potrebno skoraj nobenega vložka, le malo več skromnosti in se zaupati sotrpinu, prijatelju ali naključnemu znancu v takih druženjih in že se odmaknejo črne misli, da duša postane sproščena in dobrovoljna. Kaj pa več v teh letih tretjega življenjskega obdobja še potrebujemo, kot da se sprostimo, pozabimo vsakodnevne skrbi in težave, ki tarejo nas vse, ne samo posameznika.

Dan se je začel nagibati proti večeru in potrebno je bilo razmišljati, da se je potrebno posloviti od dobre družbe in skleniti, da se zopet dobimo na naslednji akciji, ki bo konec meseca maja, ko se odpravimo na izlet na ogled Golega otoka, ki je bil za mnoge otok prekletega gorja v pravem pomenu besede.

No o tem več, ko se vrnem nazaj iz izleta, do takrat pa le še lep pozdrav iz Škratove dežele.

 

Predsednik DI
Jože Zupančič