Majski pohod ob Savi
Četrti obvezni »Posebni socialni program« našega društva govori, da je ohranjevanje psihofizičnih sposobnosti invalidov skozi rekreacijo in šport naj bolj uspešno učinkovit takrat, ko to izvajamo v čisti neokrnjeni naravi.
Za tako ugotovitev ni potrebno izvesti posebnih analiz ali raziskav na nivoju znanosti. Za tako prepričanje zadostuje že pogled po skritih kotičkih naše lepe domovine in presenečen boš ugotovil, koliko ljudi se rekreira v pohodih in opazuje okolico. Tukaj bi rad pripomnil, da pohod v naravo skoraj nima omejitev in posebnih pravil kot ostali športi. Lahko si to privoščiš sam ali v družbi. Edino pravilo je, da nikoli ne podcenjuješ narave in precenjuješ svojih sposobnosti, skratka narava ima vedno prav.
Člani našega društva imamo srečo, da živimo v še neokrnjeni naravi, ki jo je urbanizacija samo toliko ošvrknila, kolikor je nujno in, da ljudje nimajo občutka da živijo v zaostanku. Mislim, da je prav, da se temu dejstvu zahvalimo našim prednikom, ki so bili dobri vizijonari in so velik del narave zavarovali z ustanovitvijo Triglavskega narodnega parka. Na drugi strani pa nas varuje naša največja gorska veriga v Evropi, Karavanke.
Ob napovedani uri se je ob depandansi hotela Špik, kateri je mimogrede v razpadanju, zbralo trideset članov društva. Od tu smo se podali na cca 12 km dolg pohod. Pot nas je vodila mimo vhoda v zelo znano sotesko hudournika Martuljka, ki je zaradi padanja okruškov začasno zaprta za obiskovalce Triglavskega narodnega parka. Po prečenju hudournika smo se podali po lepi senčni stezi po desnem bregu reke Save. Ob stezi je moč opazovati in vonjati prelepe alpske cvetlice, ki jih je v tem času nemogoče prešteti. Med njimi smo na dveh lokacijah lahko občudovali Alpski čeveljc, rožo, ki je zaščitena in zelo redka. Po mnenju strokovnjakov jih cveti v Julicijh samo še kakšnih dvesto. Pot nas je vodila mimo zelo znane Mokre peči, ki se v zimskem času spremeni v enega najlepših ledenih slapov v Julicijh. V tem času pa je samo lep pogled na cca 80 m visok majhen slap. Nadaljujemo preko mogočne struge hudournika Belega potoka, ki je v tem sušnem času kot nebogljen potoček z bistro in pitno vodo, kateri se pa ob malo močnejših nalivih spremeni v uničujočo silo in premika na tisoče in tisoče m3 okruškov, ki se krušijo v visokogorju.
Pot nas je pripeljala do zdaj že zgodovinskih ostankov preteklosti, železobetonskega bunkerja ostanka druge svetovne vojne in do mogočnega starega železniškega mosta, železnice, ki je že od 1964 ni več. Danes ta mogočna železna gmota, ki še kljubuje času, služi kolesarski stezi za prečenje reke Save.
Od tu smo se podali, do naše občinske kanalizacijske čistilne naprave in Komunalne baze na Tabrah. Tu sta na naš prihod čakala direktorja obeh podjetij in udeležencem pohoda na drobno opisala delovanje obeh naprav. Verjamem, da si udeleženci pohoda sedaj še bolj predstavljajo, kako sta obe podjetji za nas ljudi in za našo neokrnjeno naravo nujna in si današnjega časa ni moč zamisliti brez njih delovanja.
Kot vodja pohoda sem se za lepo in dobro predstavitev zahvalil. Od tu smo pohod nadaljevali ob lepi klesarski stezi, speljani po bivši trasi železniške proge nazaj v vas Martuljek, kamor smo prispeli po štirih urah pešačenja.
V gostilni Papa Joe smo si privoščili osvežilno pijačo in porcijo domačega ješprenja, ki pa danes nima več take »cene«, kot so ga cenili naši predniki.
V družabnem delu pohoda smo se še veselo zabavali in se že pripravljali za naše naslednje akcije. Pred razhodom smo si polni dobre volje zaželeli še več takih pohodov in druženj.
Tudi jaz se pridružujem misli o še več takih akcij in vas lepo pozdravljam.
Predsednik DI
Jože Zupančič