Poročilo iz aprilskega pohoda DI Kranjska Gora

Naš pohod smo začeli v vasi Podkoren, ki slavi po svoji še vedno lepo ohranjeni alpski arhitekturi. Vas je strnjeno naselje ob obeh robovih hudournika Krotnjek, kateri izvira ravno na sedlu, na našem cilju in se takoj pod vasjo izliva v reko Savo, katera tudi teče šele dober km od izvira v Naravnem rezervatu Zelenci tik ob naši zahodni meji z Republiko Italijo.

V te kraje je bil zaljubljen znameniti angleški znanstvenik Humphry Davy (1778* -1829+), ki je ob svojih obiskih bival v tej vasi pri Čošeljnu, kjer je na hišni fasadi tudi spominsko obeležje. Omenjeni gospod, svetovni popotnik in ljubitelj narave, je v svojih beležkah zapisal tudi trditev, ki še danes drži. »Ne poznam v Evropi nič lepšega« v mislih je imel Zgornjesavsko dolino z izvirom reke Save in jezercem v barvi smaragda. Te lepote so opisovali tudi drugi popotniki, ki so potovali skozi te kraje. Na svojih platnih so to lepoto upodabljali mnogi priznani svetovni umetniki.

Danes to dolino opevajo drugačni umetniki, svetovni športniki, ki so sodobni gladijatorji na tekmah za pokal Vitranc ali pa mladi »orli«, ki se spuščajo po zaletišču največje letalnice na svetu v dolini Planice. Gledalci in občudovalci teh gladijatorjev se vračajo iz leta v leto tudi zaradi lepot v tej naši dolini.

Pot smo nadaljevali po tako imenovani rimski cesti, po kateri so se vozile tudi prve poštne kočije. Cesta, ki je povezovala te kraje z Dravsko dolino na avstrijskem Koroškem je na nekaterih krajih dobesedno vsekana v skalo, ima pestro zgodovino, že naziv rimska cesta da misliti, za kar pa ni namenjen današnji zapis. Od kar je speljana po levi strani hudournika Krotnjek lepa sodobna in slabo vzdrževana cesta  je rimska cesta samo še spomin na preteklost in vlaka za spravilo lesa. Ta rimska cesta je tudi zanimiva, kot pravijo domačini, da so verjetno po njej tovorili prve Slovenske knjige, katere je pisal in tiskal Primož Trubar v Nemčiji.

Pot, kateri sledimo nas z vsakim korakom preseneča z vse lepšim in lepšim pogled na vršace; Vitranc, Cipernik. Špik, Škrlatica, Razor, Prisank, Ponce, Jalovec…, če naštejem samo bolj poznana imena. Dolina Planice je kot na dlani in še bi lahko našteval. Najbolje bo, da vas, kar povabim in da turo skupaj ponovimo.

Nadaljujemo po pašnikih, ki na tej višini dajejo dobro pašo, konjem in goveji živini s spodaj ležeče vasi, vse od maja pa tja do konca septembra.

Po dobri uri in pol smo prispeli na sedlo, kjer je bila nekoč carina, policija, vojska, da so složno in skupaj grenili in oteževali življenje ne samo domačim prebivalcem, ampak vsem, ki so pripotovali ali pa odpotovali iz teh krajev. Vesel sem, da je teh časov konec in upam, da za vedno.

V gostišču, ki še vztraja, smo se okrepčali z malico, poplaknili grlo se dodobra naužili svežega zraka se družili in malo po planinsko zabavali ter  se po isti poti podali nazaj v dolino.

Lepo vreme, nenavadno toplo za ta čas, dobra družba, veselje do uživanja v naravi, vse to nam je napolnilo naše akumulatorje do vrha. V upanju, da jo kmalu spet družno mahnemo v neko novo avanturo, vas lepo pozdravljam.

 

Predsednik DI :

Jože Zupančič