DI Kranjska Gora: Prijateljevanje je nekaj nujnega!
Danes bom malo razmišljal o prijateljstvu! Pravzaprav, kaj pa je prijateljstvo? Kdo je lahko moj prijatelj, je to morda lahko samo moja partnerica? Vprašanje je tudi, ali imam lahko več prijateljev? Kakšna razlika je med kolegom, znancem in prijateljem? Ali sta res lahko ženska in moški samo prijatelja? Tu bi lahko dodal še tisoč sličnih vprašanj.
Meni prijateljstvo pomeni zelo veliko, a hkrati prinaša tudi veliko nepredvidenih izzivov. Že prvo vprašanje, ali je možno šteti med prijatelje osebe nasprotnega spola? Prijatelje imamo zaradi drugih razlogov, kot so ljubezen in simpatije. Tisto, kar nas povezuje s prijatelji, je občutek, da se z njimi razumemo, da smo radi z njimi, da nam pomagajo v težavah, da se skupaj veselimo, da imajo slične interese. Tukaj bi že lahko dodal, da izbira spola skoraj nima vloge. Prijatelje je dobro imeti, ne glede na to, katerega spola so. Pregovor pravi. Pravi prijatelj pride, če smo srečni in če ga povabimo, a če smo nesrečni, pride sam. Prijatelj je duša v dveh telesih, pravi grški učenjak Aristotel.
Moški lahko s svojimi prijatelji delijo svoje poglede na svet. A tudi ženske imajo od druženja z moškimi koristi. Njim z moškimi preživet čas teče v bolj mirnem vzdušju in se lahko z moškimi bolj sproščeno pogovarjajo, saj moški nismo tako občutljivi, kot njihove vrstnice. Ženske pri druženju z moškimi, kot prednost poudarjajo občutek varnosti in možnost vpogleda v moško duševnost, ki jim lahko koristi v nekaterih drugih, bolj romantičnih odnosih. Ženskam je všeč ob moškem prijatelju sproščenost in običajno še njegova duhovitost, ampak samo do trenutka, ko preskoči iskrica. Takrat pa nastopi drugačno razmerje na osnovi kemije dveh nasprotnih polov, kar pa definicijo prijateljstva spremeni v nek drug odnos. Enaka je trditev Antona Čehova. Žena lahko postane moškemu prijatelj samo po tem vrstnem redu: najprej znanka, potem ljubica, a šele nato prijatelj.
Pri sklepanju novih prijateljstev ne glede na spol, pa moramo biti pazljivi, da nismo na trenutke preveč zaupljiva oseba, ker se kasneje lahko izkaže, da ni nas poslušal ravno naš prijatelj.
Na prvi pogled se človeku zazdi, da imajo moški od prijateljstva več koristi od žensk. Prijateljstva med moškimi običajno predstavljajo dejavnosti in pogovori o dnevnih temah, kot so politika, gospodarstvo, šport in seveda ženske. Ker moški le redko razpravljamo o svoji osebnosti, nam druženje z ženskami omogoči nekaj, česar nam odnos z moškimi prijatelji ne da nikoli.
No, če zgornjemu razmišljanju dodam še nekaj trditev: Lahko je biti v družbi desetih prijateljev, nemogoče pa med desetimi prijateljicami. Prijateljstva se ne da kupiti. Da prijateljstvo preraste v prijateljstvo, potrebuje leta, pa še vedno se mora truditi, da ničesar ne vidi. Dokler imamo spomine, ostaja preteklost, dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost, dokler imamo prijateljstvo, je lepa sedanjost. Ni pravi prijatelj tisti, ki se s tabo smeje, ampak tisti, ki s tabo joče.
No toliko za uvod v našo društveno tradicionalno januarsko akcijo Zimijado, katera vsako leto prerašča v širši krog prijateljstva. Tudi letos, kot že desetletje smo se zbrali 17. januarja na športnem srečanju Zimijada.
Za samo srečanje sem pričakoval dobro udeležbo, da pa bo dobro udeležbo ovirala nova metrska snežna odeja, pa si niti upati nisem smel. Vsega se nas je zbralo le osemnajst udeležencev. Samo srečanje nima športnega protokola, vsak izbere sebi panogo, ki mu odgovarja. Danes pa je novo zapadli sneg postavil vse na glavo, zato smo dan posvetili druženju na svežem zraku.
Čas treh ur odmerjen za rekreacijo na svežem zraku, je kot bi trenil minil, tako da smo vse skupaj malo podaljšali.
Med tem časom je naša gostiteljica in naša tajnica pripravila tople napitke, od čaja, kave do kuhanega vina in skuhala za vsakega kranjsko klobaso z prilogami, ki se tej jedi šikajo. Vsa druščina se je zbrala pri njej doma in se družno lotila tople klobase, ki je v zimskem času in na svežem zraku v naših krajih že kar zakon.
Po malici pa smo nadaljevali z našim druženjem, ki je nekako stalnica naših akcij. Ne glede na količino novega snega, se nikomur ni mudilo domov. Družba nas je vsrkala in držala v dobrem razpoloženju vse v globoko popoldne, ko je bilo že skrajni čas, da se odpravimo vsak na svoj dom. Ja, pa nekateri so bili še pripravljeni nadaljevati srečanje, ne glede na večerni mrak, ki je že potiskal svetlobo dneva v temno noč.
Vsa ta naša srečanja potrjujejo, da smo člani večino svojega časa osamljeni in potrebni družbe, pogovora, smeha in človeške bližine. To je znak, da člani naših družin postajamo nekako odtujeni drug od drugega, še posebno do starejših članov, ki so v nekaterih sredinah bolj breme, kot pa člani družine. Izgovor, da ni časa, da je revščina, je res samo izgovor. Kajti v takih družinah nič od tega ne manjka, manjka samo srčne kulture in malo zahvale starejšim za delo, ki so ga, kot starejši opravljali.
Čas bo pokazal, da imam prav. Vsi ti gredo za nami, slej kot prej se bodo tudi ti postarali, njih otroci dorasli in takrat bo pa joj, žal vse prepozno za ukrepanje.
Moderna doba, če jo tako imenujem, nam je ukradla družinsko življenje. Otroci morajo še s plenicami na vse zgodaj zjutraj v vrtec, ko pa le ti otroci dorastejo, pa svoje starše odpeljejo v domove za starejše. Zelo malo poznam družin v katerih bi živele tri generacije, še manj, če sploh katero, pa da živijo štiri ali več generacij pod isto streho.
V družinah z eno ali dvema generacijama v družini, pa se širi egoizem, ne spoštovanje starejših ljudi, samozadostnost posameznika. Taki otroci postajajo nasilni in ne zmožni živeti v mešani več generacijski družbi. Ne spoštujejo nobenih avtoritet. Skratka urejena družba jim je odveč, zato je vse več nasilja, ne spoštovanja obče človeških vrednot. Ta moderna družba, katero posebej zagovarjajo nekatere »intelektualne« elite, nam bo, ne bo tako dolgo trajalo, naplavila na površje nasilne voditelje in kam to pelje. To nam pove že samo bežen pogled v Evropsko zgodovino ali pogled samo dvajset let nazaj na Balkan. Vsi skupaj se moramo vprašati ali bomo to res dovolili. Časa ni na pretek, tudi še vse možnosti niso zavržene. Pa se vprašajmo, ali smo kdaj bolje živeli, kot živimo danes? Ja, mogoče nekoč, ko je za nas nekdo jemal mastne kredite, malo jih razdelil med nas, zase in svoje oprode pa obdržal večino. Danes pa to napako globoko plačujejo mlade generacije, katere so brez delovnih mest in nastanjene v hotelih »MAMA« Za stanje pa smo krivi mi, nič krivi.
Predsednik DI
Jože Zupančič